Pred časom sem pisala o prijaznosti in knjigi Pierra Ferrucija. Ker mi je oni dan ta knjiga zopet nekako “padla” v naročje, sem to vzela kot opozorilo, da moram tej temi posvetiti spet malo več pozornosti. Izpolnjujem obljubo in o prijaznosti zopet pišem, želim si, da jo uporabim tudi v praksi.

Koliko se vam zdi pomembna prijaznost v vašem življenju? Običajno gre za dva vidika: koliko smo mi prijazni do drugih in koliko so drugi prijazni do nas. Moje osebno življenjsko načelo je: ne delaj drugemu ničesar kar ne želiš sam sebi! Torej, če meni godi prijaznost, zelo verjetno godi tudi drugim.

Kako sta povezani prijaznost in iskrenost? Ali je iskrenost lahko prijazna? Moj prvi odgovor bi bil, kakor kdaj. Resnica je lahko takšna, da nas vznemiri. Pa vendar…ali niso tudi tukaj možnosti, da nekaj naredimo malo bolj ali manj taktno? Morda je resnična prijaznost ta, da povemo resnico, kajti potem nekdo točno ve, pri čem je in lahko jasneje vidi svoj naslednji korak. Ponarejena prijaznost onesnažuje, daje škodljive iluzije.

Tako kot otroci tudi odrasli potrebujemo fizično in psihološko toplino. Lepo je imeti nekoga, s katerim se lahko pogovorimo. Svet, ki je hladen in brez življenja, je dolgočasen. Želimo si topline in nežnosti. Vendar ne pretiravajmo. Ne dotikajmo se za vsako ceno, ne objemajmo vsakogar, ne vdirajmo v zasebnost.

Včasih je treba zato, da bi zaživeli, odpustiti. Ljudje imamo v življenju veliko zamer. Velikokrat se niti ne zavedamo, da jih imamo. Ko se jih zavedamo, mine veliko časa, da lahko odpustimo. Odločitev ni lahka, tudi če gre za male krivice. Prijazni smo lahko, če nas ne obvladuje preteklost.

Tkivo naše družbe je narejeno iz stikov, ki jih imamo med seboj. Ti stiki se stkejo v omrežje. Na druge vplivamo veliko bolj kot si sami predstavljamo. Vsak dan nam je dana možnost, da se dotaknemo življenj drugih ljudi in morda spreminjamo svet. Uau!  Stik je temljni vidik prijaznosti. Kjer najdeš stik, tam najdeš srce. Brez stika postane vse sivo in spominja na robote. Stik so vrata v prijazen svet.

Ali se kdaj počutite izključeni? Kot da so vam ljudje okoli vas obrnili hrbet in vas ne vidijo. Včasih se otroci nočejo igrati z nekom. Včasih nas ne povabijo na zabavo, izločijo nas iz društva, nihče ne želi delati z nami. In ko nekdo naredi čudežno potezo in nas ponovno potegne na površino, občutimo silno olajšanje.  Ljudje želimo biti del skupine ali skupnosti. Potrebujemo občutek pripadnosti. Če boste nekomu pomagali, da se bo počutil vključen, boste delovali prijazno.

Pred kratkim sem slišala: Zaupanje je boljše kot dvom! V zaupanju se prepustimo. Vemo, da se bomo v življenju srečali z različnimi dogodki, vendar opuščamo vse, kar vemo. Vem, da ne vem. Velik izziv, kajne?

Podobne objave:

1. Moč prijaznosti